[ a könyvtippet írta Cristina Beretta ] "Ne vem, kako je, če ti je nerodno, ne vem, kako je, če zardiš, kako spremeniš zven svojega glasu tako, da je slišati bolj prestrašen ali pa da se glasilke začnejo rahlo tresti. Moj srčni utrip je enakomeren, razen če ga pospeši telesni napor."Všeč mu je, ko vidi, kako drugi trpijo, a ni sadist, kajti „sadizem je zapletena praksa, ki zahteva neprestano vlaganje napora ali pa izjemno preračunljivo dejanje“, ki pa ju ni zmožen.

To so zadeve, ki jih prvoosebni pripovedovalec natančno pojasni, preden se predstavi. Ta jaz je Matteo Carnevale, tridesetletnik, ki ni zmožen občutiti bolečine ali naklonjenosti in ki ne pozna niti obžalovanja niti občutkov krivde. Ljudje so v skušnjavi, da iz njegovega vljudnega smehljanja razberejo, kar pač želijo, ravno zaradi tega, ker se za njim ne skriva nič: smehljanje zanj ni sredstvo komuniciranja z drugimi – končno očitno niti nima kaj veliko za povedati.
Po končanem študiju politologije Matteo na vlaku, ki ga iz Apulije pelje nazaj v Rim, spozna Filippa, ki poklicno šminka trupla, se zaljubi v Mattea in mu v pogrebnem zavodu svoje družine ponudi delo. Mattea pritegne ideja, da bi se gibal v diskretnem, odmaknjenem in anonimnem delovnem okolju, in tako ponudbo sprejme; razen tega, pojasni, je to „zanesljivo delo za nedoločen čas, ljudje bodo tudi čez desetletja še umirali“.
Ob pogrebu njegovega očeta, ki je umrl na parkirišču velikega nakupovalnega središča, kjer ga je pokopala teža mize, ki jo je kupil, spozna femme fatale Claudio in njenega bodočega moža Alberta.
Claudia zapelje Mattea in oba se zapleteta v čudno afero, ki temelji na neskončno dolgih nočnih telefonskih monologih in SM praksi.
Matteo hitro postane osredna oseba v tem paradoksalnem mikrokozmosu vseh oseb: Claudia se vanj zaljubi, rada bi odpovedala svojo poroko in mu pripadala za vedno. Filippo začenja kovati nerealne predloge za skupno prihodnost kot zaposleni v luksusnem hotelu, medtem ko Matteo za lastnika pogrebnega podjetja (Filippova starša) postaja vedno bolj tak sin, kot sta si ga vedno želela.
Toda ta vsa ta bolna pričakovanja otrese s sebe brez vsakršnega občutka krivde.
“Osebne blodne zaznave nikoli niso zmanjšale trpljenja, občutek krivde ni krivde nikoli zmanjševal. [...] Nisem tako domišljav, da mi verjel, da imam vpliv na srečo ali pa nesrečo ljudje okrog meine, sem norec med ostalimi norci, ki so prepričani, da so v svojih obsedenostih našli nekaj svetega.“In res, medtem ko v svoje roke vedno bolj sprejema niti tega klobčiča med erosom in tanatosom, sadizmom, mazohizmom in Ojdipom, se Matteo presenetljivo na koncu spremeni iz primera za psihiatrično kliniko, kot se nam najpre zdi, v najbrž edino avtentično osebo v romanu.

Kar mi je bilo na tej knjigi najbolj všeč, je iluzija transparentnosti, ki jo avtorica daje temu spletu odnosov, ki je pravzaprav temačen in nenormalen. Lahko bi celo rekli, da so SM praksa, ki jo goji Claudia, ali pa dnevne oralne usluge v pogrebnem zavodu manj nenormalni kot nepristnost oseb, ki Mattea obdajajo.

Veronici Raimo je uspelo, da je resničnost prenesla v besede in jih spremenila filtrirane s paradoksalnim in grotesknim pogledom v gost, popolen in neposredno učinkovit roman. Njene osebe so psihološko popolno analizirane, ne da pri tem posegala po psihologizmih. In vse to je povedano v originalnem, slikovno močnem jeziku, v zelo osebnem stilu.

[ infó ] Raimo, Veronica: Il dolore secondo Matteo. (original language: Italian) Minimum fax, 2007 . ISBN: 978-88-7521-138-7.