[ Knjižni namig pošilja Aleksandra Rekar ] Če si človek zaželi zahtevnejše knjige, v kateri bo lahko užival dolge ure, je Sestra Jáchyma Topola kot nalašč. Sestra bralca pogoltne v enaki meri kot bralec Sestro: to je bogata, sočna, brutalna, poetična, mestoma metafizična knjiga o ljubezni v vseh možnih oblikah. Dotaknila se bo najbrž tudi vsega vajenega, že malce ciničnega bralca.

O vsebini je težko pisati − nekoliko podobno kot, denimo, pri Naravnem romanu Georgija Gospodinova. Vsak povzetek zgodbe se zdi nekako banalen, pomanjkljiv, preprosto ne zmore prikazati vsega, kar v sebi nosi ta čarobna knjiga. Delo govori o prelomnih časih pred, med in po tranziciji v nekdanji Češkoslovaški. Ključni poudarek je na življenju druščine mladih praških mestnih podgan, nekdanjih skoraj-klošarjev, ki jim njihova skupnost nadomešča očeta, mamo, brate in sestre, prijatelje … vse.
Ob prevratu, prihodu demokracije in nastanku nove države se jim nenadoma odprejo številne nove možnosti in priložnosti − oni pa se odločijo in jih nemudoma, med prvimi pograbijo. Postanejo zagreti poslovneži, skorajda tajkuni, prekupčujejo z vsem, s čimer se prekupčevati da, spretno se gibljejo po obeh straneh zakona, bliskovito drvijo skozi življenje … Pri tem so neverjetno uspešni, in čeprav jih zakoni ne zanimajo kaj prida, imajo nekaj nedotakljivih moralnih načel: ne prekupčujejo denimo z drogami, ne ukvarjajo se z mladoletniško prostitucijo in podobno. Skupina premore nekatere prvine tajnih organizacij: člani so kljub uspehu neverjetno tesno povezani, vsak ima natančno določeno funkcijo, obenem pa imajo tudi nekatere obrede, kot so nekakšne spovedi, s katerimi se čistijo duševnih težav. Teh pa ima vsakdo med njimi za izvoz.

Pripovedovalec zgodbe je mlad moški z imenom Potok, ki v mladosti doživi usodno ljubezen z dekletom z vzdevkom Mala Bela Kuzla. Ta mu pred svojim nenadnim izginotjem zagotovi, da mu bo pozneje v življenju prekrižala pot Sestra, ki bo ljubezen njegovega življenja. Potok jo išče vsepovsod, v vsaki ženski, ki mu prekriža pot, in jo naposled najde v barski pevki z imenom Črna, s katero se zaplete v usoden odnos.

Knjiga ves čas spominja na divji vrtinec. Bralec bliskovito pada iz sanj v resničnost in nazaj, pravzaprav mora razmeroma natančno brati, če hoče ugotoviti, kaj je res, kaj fantazija − in kaj samo sanje. Kljub vsej krutosti, ki jo prinaša to delo, gre pri Sestri predvsem za visoko pesem človečnosti.

To je mogočno delo, proti kateremu − vsaj po mojem mnenju − vse, kar so nekoč napisali veliki češki disidenti kar nekako zbledi in začne spominjati na novinarsko pisanje. Drznem si zapisati, da gre za enega od večjih evropskih romanov zadnjih dvajsetih let.
 
P. S. Naj nenavaden jezik te debelušne knjige ne zmoti. Ne, to ni izgubljeno s prevodom, ne, to ni zmešana prevajalka … Prvih nekaj strani je bralec resda nekoliko zbegan, že takoj za tem pa ugotovi, da je prevod sijajen – in v njem nepopisno uživa. Jáchym Topol namreč igrivo, povsem svojevoljno in na moč spretno preigrava vse jezikovne registre – če pa mu kakšen zmanjka, ga brez zadržkov ustvari sam. Prevajalki Nives Vidrih vse čestitke za monumentalno in zahtevno delo!

[ Informacije ] Topol, Jáchym : Sestra. Sanje, 2007 (1994).