[ Knjižni namig pošilja Sonja Koranter ] Naj vas, dragi bralci – bralke, ne zavede naslovnica knjige angleškega avtorja Josepha Conrada Srce teme, kjer se bogati »evropski« gozd razteza od teme do svetlobe, kajti posrečeno izgubljeno-videno-umaknjeno in gosto drevesje napoveduje prav takšno zgodbo, na drugi celini, v drugem času. Gosto, grozotno in mrakobnosti polno dejanje se odvija skozi pripoved, ki od bralca zahteva več kot samo branje ali iskanje zgodbe, ki naj bi s svojo razgrnitvijo odgrnila čar pripovedovalca, radovednega in pustolovščine željnega Marlowa.             In prav Marlow, Marlow pomorščak, ki od sebe zahteva več kot samo potovanje in iskanje čudaškega gospoda Kurtza, preizkuša svoje psihofizične sposobnosti, obenem pa se čudi vsem grozotam in lepotam Afrike. Skupaj z romarji, ki predstavljajo edino in pravo resnico, se po ukazu svoje Družbe odpravi po »kačjih vijugah « reke Kongo. Vse v imenu pravičnosti in pravilnosti imperialističnega dojemanja, kar pa predstavlja, se razume, pravzaprav uzurpiranje zemlje in njenih naravnih bogastev. Ljudje – domorodci so v drugem planu, še huje, sploh jih ni. So le delovna sila, orodje s katerim samooklicani vladar in poglavar gospod Kurtz služi predvsem in samo svoji mračni naravi in pohlepu. In Marlow po ukazu svoje Družbe podleže tej nalogi, reševanju čudaškega, zmuzljivega, pohlepnega gospoda Kurtza, vendar bi hotel vedeti, spoznati, se obrniti proti »temi«, ki preizkuša njegove čute in dejanja. Mračen in skrit, neviden in obskuren gospod Kurtz, zahteva od Marlowa vse kaj drugega, zaradi česar se je bil na pot odpravil. Nevidni, neizprosno neprisotni gospod Kurtz namreč zajeda Marlowa dušo, ga sili v dejanja in razmišljanja, o katerih doma niti sanjal ni, obenem pa ga vabi kot dušo dvojčico, da uvidi in spozna, čemu služi Človek. Tako se zdi kot bi bila na sceni samo onadva, da je vse ostalo zaradi njiju, da se narava in ljudje razgrinjajo in udinjajo samo zaradi njiju dveh, kjer se njuna notranja nesoglasje vlečejo kot rdeča nit, ki od bralca zahteva vsesplošno zbranost in doslednost pri odkrivanju zgodbe. Vsi ostali akterji, obarvani v duhu časa, vendar podobno sedanji konotaciji o pravičnosti in potrebi imperialističnega osvajanja, imajo vloge v ozadju. Kot bi se skrivali za zaveso zgodbe, ker pač nimajo pravice biti tam. In spet kot okras zgodbe, brez katere zgodbe sploh ne bi bilo.            In vendar nista sama. Tu so še drugi ljudje, drugačni in črni, ljudje, ki v tistem času niso imeli niti najmanjše možnosti razviti drugačnega odnosa do soljudi – belih osvajalcev. Danes je to dejstvo popolnoma nerazumljivo, že iz gledišča imperialistično preživetega in tudi vse obsodbe vrednega dejanja. Marlow je to spoznal, čutil, z gospodom  Kurtzom tudi doživljal, zato sta bila oba obsojena na notranji nemir in svojo vest. Gospod Kurtz sicer manj, tem bolj pa Marlow, ki šele na koncu zgodbe ugotovi ….ne, ne bom povedala! To je potrebno prebrati! Kljub temu pa je Marlow, ki naj bi bil srečnejša verzija gospoda Kurtza, podvržen istemu gledišču človeške narave, dejstvu, da »tema« leži v vsakem človeku, kakor »srce teme« leži v temi – telesu, kjer je ne vidimo, samo slišimo. Ta mračna, skrita, nejasna zgodba govori o tem potovanju, čeprav bi realno, kar je potovanje z ladjo po reki Kongo, lahko primerjala s potovanjem po reki Temzi. Prav po slednji so namreč Rimljani pripluli k »neciviliziranem« ljudstvu Britov. In kakor je bilo dovoljeno Rimljanom, tako je bilo dovoljeno tudi Kurtzu početi nepredstavljivo grozne reči v imenu civiliziranih imperialistov. In Joseph Konrad je opisal Afriko – Afričane kot divjake, ki so potrebni civilizacijskih prijemov, ker živijo v »temi«, kar koli že to pomeni.            In spet groza, strah in suženjstvo, ki ji botruje gospod Kurtz  in je po njegovem mnenju, če ga sploh ima, njegovo kraljestvo, njegov denar, njegovi sužnji. Temno srce, ki bije v temnih telesih pa nima nobene pravice oporekati. /Da: ogledoval sem si te može, kot si ogledujemo vsako drugo človeško bitje, ko nas daje radovednost ugotoviti, kakšne spodbude, sposobnosti , slabosti se porajajo v njih pod pritiskom neodjenljive telesne nuje. Zadržek! Zaviralna moč! Le kaj od tega bi bi moglo delovati nanje, da se nas  niso lotili in nas pojedli? Vraževerje? Gnus? Potrpljenje? Strah?  - / Tako postaja lakota pravzaprav gnus nad domorodci, nad drugačnim načinom življenja, nad drugačnim podobo in splošnim videzom, kar pa je še huje, vse te podobe in slike so tako »moderne«, tako današnje. Kaj se v Afriki res nič ni spremenilo? Vendar temna stran srca, ki jo predstavlja gospod Kurtz izstopa v svoji grozoti, kljub temu, da se zave, se ne more upreti želji, ko vendarle ve, da ne boš ušel trenutku dokončne končnosti. Malo me vse skupaj spominja na prvi umor oz. spor med Kajnom in Ablom, med zlom in dobroto, ko tisočletja dolgo naprezanje kdo in zakaj, še do danes ni rodilo drugih sadov kot zlo. In to zlo je tudi v gospodu Kurtzu, ki mu je bilo dovoljeno v imenu civilizacije početi grozne reči …nepredstavljivo grozne in nečloveške. Po drugi strani pa se Marlow trudi postati nasprotni pol, drugačen, vendar ima enake evropske korenine, podobno izhodišče. Tako postaja iskanje lastne sreče  nesreča drugega. In Conrad je to opisal, vendar ne kot zgodbo o potovanju v osrčje Afrike, v neprehodno džunglo, ampak zgodbo o tem, kako temna in zlobna je lahko človeška bit, še posebno, če ima človek to že v svoji naravi.             Dela Srce teme Josepha Conrada ne moreš brati ne da bi bil ob tem pretresen, prebujen v smislu človeške narave, o njegovi skriti zveri, ki prebiva v vsakem izmed nas. Tako so romaneskne okoliščine odkrile to strašno podobo človeka, ki je to spoznal šele na smrtni postelji. /Grozota! Grozota!/ so bile namreč tudi zadnje besede gospoda Kurtza. Kaj res človek šele na smrtni postelji spozna svoje življenje?            Srce teme je roman, katerega je vredno prebrati. Že zaradi izredno lepega jezika, sporočila, ki je tako večno kot je večna človeška vest.

[ najljubši citat ] /Ne, prav zares ne ljubim dela – kot ga ne ljubi nihče – ampak rad imam tisto, kar človeku delo nudi – priložnost, da najde samega sebe. Da najde svojo lastno stvarnost – samo zase, ne za druge – da spozna tisto, česar nihče drug ne bo nikoli spoznal. Zakaj vsi ti drugi so samo gledalci predstave, katere pravega smisla pa nikoli ne bomo doumeli./in / Bili smo popotniki prek predzgodovinske zemlje, potovali smo po zemlji, ki je bila videti kot neznan planet. Lahko bi si domišljali, da smo prvi ljudje, ki so si prišli prilastit s prekletstvom uročeno dediščino, ki pa bi postala naša last samo za ceno najhujšega trpljenja in strahotnega garanja./in stavek:  we live, as we dream – alone ….

[ Informacije ] Conrad, Joseph: Srce teme. (original language: angleščina) Delo, Ljubljana, 2004 (1984). ISBN: 961-6332-23-6.