Children's Literature

[ Knjižni namig pošilja Ulrike Matzer ] „Preden bo zmanjkalo luči/preden se luč ugasnila zaradi oblakov, lip, preden bo vse uvenelo, bom odšla sama. Vzela bom zalet in nekam odletela.“ Se ustaviti, zajeti zrak, pripraviti na stavek – vse to omogoča tako svobodno postavljeno dvopičje, in odpre nam prostor – začetek nečesa. „V nobenem od svojih elementov jezik ni tako podoben glasbi kot v ločilih“, je Adorno zapisal v svojih „Noten zur Literatur“: od lastnega fiziognomičnega pomena, lastnega izraza, ki ga ni možno ločiti od skladnjske vloge, ki pa se nikakor ne izčrpuje sam v sebi; ločila, „zaradi katerih se trga breztelesna sedanjost jezikovnega telesa“[1]. Le-to je v prozi Reitzerjeve disocirano, fragmentirano na posamezne slike in sekvence, da bi vsakih (nekaj) strani začela v lakoniki Johnsona: „začeti preprosto in strogo“: [2] opisi prizorov, ki se začnejo z malo začetnico in dvema krepkima črkama. Slike, ki delujejo fotografsko, in sekvence kot iz nadaljevank: pogled Angelike Reitzer je fotografski in kinematografski; pogled, ki želi nekaj zadržati oziroma nečemu slediti. Njena pripoved angažira optične metafore, ki sliko ostrijo kot kakšni objektivi. Osvetlitev je lahko nenadna: jarka svetloba sledi temačni, vmes plava nekaj difuznega: tam svetla daljava novega sveta (Berlin), ki se ji preda mlada ženska ali pa se od nje loči: tukaj provincialna zatohlost in utesnjenost „družinske enotnosti“, pred katero ona sama, Maria, beži. Kaj se bo kdaj zgodilo, kje se kdo nahaja in kako, je redko takoj jasno: počasi se razvije slika, obrobe postajajo jasnejše, povezave očitne. V pogledu naprej, nazaj in vmes se meša dejansko z nejasnimi spomini, sanjarjenja in namigovanja na travme, ki gredo mimo glavne junakinje, ali pa na nekako tuji nečin biti na tleh: „So to premikanja kril v ležanju, ob zlomljenem vratu.“ Ob vprašanjih, ki to niso, o pripovedni perspektivi, ki skače med zunaj in znotraj, avtorica stvarno pripoveduje, ampak tudi tankočutno, kako postaneš samostojen, če je možno, bolj zgodaj; prebujanje in odraščanje, kamor se vzorčijo doživetja otroštva: „iz prostora prahu“ družine se Maria poda, iz odmaknjenosti v življenje in ljubezen, s čimer misli na neobvezna ljubimkanja: malo naivnosti, mogoče zadržanosti, neredko pijanost ali pa zadetost, temu se predaja: over-exposed. Ne samo ločila pokažejo, da Reitzerja razmišlja in formulira poetično. Njen jezik, varčen, natančen, premišljen, se prijetno razlikuje od nerodnega in frfotajočega pisanja, kot bi nam želela opisati kreativno pisanje v Berlinu. V fragmentih, v odlomkih se intarzirajo čutne podrobnosti neverjetne gostote: tiha intenzivnost. Seveda: iskanje, dogodivščine na temo puberteta so že dolgo poznana tema. Očitno so za Reitzerjevo izziv: zavestno ukvarjanje z njimi, se nasloniti nanje ali pa „izhajati iz njih“, da bi govoril z avtorico. Vsaka vsebina je toliko elastična, kot jo stkemo: od razširjenega dojemanja do nunc stans se izstreljuje poudarjeni občutek, nenadoma: „To je novi ritem ali pa nasprotje/proti hitrost,“ piše v knjigi in v angelika express, blogu, ki ga piše Reitzerjeva, beremo: „Iz samozavestne ženske perspektive lahko seveda osvetlimo vsako temo, ne glede na to, kako velika ali pa majhna je.“[3] No, te refleksije so zelo svetle, lucidne, svetleče. [1] Theodor W. Adorno, „Satzzeichen“, in: Noten zur Literatur, Frankfurt/Main 1981, p. 106.
[2] Uwe Johnson, Das dritte Buch über Achim, Frankfurt/Main 1961, p. 7.
[3] agnesz, Dürfen die das?! Ein paar Gedanken zur Diskussion „Autorinnen und große Themen“, http://angelikaexpress.twoday.net, 19. September 2005. Obširna recenzija knjige je bila objavljena v: Literatur und Kritik N° 417/418, Salzburg, september 2007, kot tudi v literaturhaus.at, April 2008.

[ Informacije ] Reitzer, Angelika: Taghelle Gegend. (original language: Deutsch) Haymon, Innsbruck – Wien, 2006 . ISBN: 9783852185231.